V življenju so trenutki in besede, ki se nam močno zapišejo v spomin. Lahko jih zavestno in budno nosimo s seboj ali pa jih prebudimo v trenutku, ko jih potrebujemo. Spomnim se časa, ko sem v prvem letniku študija poslušala predavanja o osnovah prava in slišala napotek, ki se mi je močno vtisnil v spomin in me zvesto spremljal na moji karierni poti. Glasi se (nekako tako): ko konkretne situacije ne morete umestiti v določeno pravno normo, uporabite pravna načela. Točnih besed se ne spomnim pa niti ni pomembno; pomembno je, da sledimo duhu prava in da na svoji poti priprave raznih dokumentov in pravnih mnenj ne pozabimo, da je pravo minimum morale. Oziroma bolje rečeno, da je minimum etike, saj je etika tisto, kar nosimo v sebi in instinktivno čutimo, kaj je prav in kaj narobe, medtem ko je morala pogosto družbeni produkt in rezultat delovanja določene družbene ureditve. Kasneje se je temu načelu pridružila še ena pametna usmeritev nadrejene, ki mi je svetovala, da v primeru dvoma, kaj je prav in kaj ne, poskusim na zadevo pogledati z zdravo kmečko pametjo in šele nato poiščem ustrezno (pravično) pravilo v zakonu. Napotki in usmeritve so lahko takšne in drugačne narave, pomembno je, da ne pozabimo, da je pravo v svojem jedru v službi pravičnosti in poštenosti.