Kategorija: Pravniški kotiček

V praksi se pogosto (oz. v večini primerov) dogaja, da proizvajalci aplikativnih programskih rešitev izključujejo odgovornost za škodo, ki nastane kot posledica napak in/ali okvar v licenčni programski opremi. Takšne pogodbene klavzule pomenijo visoko varovalko za proizvajalce, so pa precej neugodne za naročnike, saj lahko škoda, ki izvira iz licenčne programske opreme (t.i. licenčni software), močno vpliva na njihovo poslovanje. Razprave o tem, ali so takšne klavzule primerne in razumne, potekajo že dolgo časa. Podjetja, ki se srečujejo s programsko opremo, ki ima veliko napak (»hrošči«), seveda zagovarjajo stališče, da bi morali proizvajalci programske opreme odškodninsko odgovarjati. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da je narava programske opreme takšna, da vključuje določene napake, zato bi bilo nesmiselno in nepošteno, da bi proizvajalci prevzemali popolno odgovornost. Tako kot pri vseh ostalih vprašanjih, je tudi v tem primeru smiselno najti kompromisno rešitev in odgovoriti na določena dejanska in pravna vprašanja in skrbno presojati vsak posamezen primer. Škoda, ki izvira iz napak v licenčni programski opremi, je namreč težko dokazljiva in bo dokazovanje zahtevalo veliko znanja, tako pravnega kot tudi informacijskega. Naslednje vprašanje je vprašanje odgovornosti za skrbno izbiro dobavitelja licenčne programske opreme, iz katere bo sestavljena aplikativna rešitev za naročnika. V tujini se pojavljajo tudi razprave o tem, ali so klavzule o popolni izključitvi odškodninske odgovornosti proizvajalca sorazmerne glede na škodo, ki lahko nastane, oz. glede na koristi in pomen, ki jih ima naročena programska rešitev za naročnika.

V življenju so trenutki in besede, ki se nam močno zapišejo v spomin. Lahko jih zavestno in budno nosimo s seboj ali pa jih prebudimo v trenutku, ko jih potrebujemo. Spomnim se časa, ko sem v prvem letniku študija poslušala predavanja o osnovah prava in slišala napotek, ki se mi je močno vtisnil v spomin in me zvesto spremljal na moji karierni poti. Glasi se (nekako tako): ko konkretne situacije ne morete umestiti v določeno pravno normo, uporabite pravna načela. Točnih besed se ne spomnim pa niti ni pomembno; pomembno je, da sledimo duhu prava in da na svoji poti priprave raznih dokumentov in pravnih mnenj ne pozabimo, da je pravo minimum morale. Oziroma bolje rečeno, da je minimum etike, saj je etika tisto, kar nosimo v sebi in instinktivno čutimo, kaj je prav in kaj narobe, medtem ko je morala pogosto družbeni produkt in rezultat delovanja določene družbene ureditve. Kasneje se je temu načelu pridružila še ena pametna usmeritev nadrejene, ki mi je svetovala, da v primeru dvoma, kaj je prav in kaj ne, poskusim na zadevo pogledati z zdravo kmečko pametjo in šele nato poiščem ustrezno (pravično) pravilo v zakonu. Napotki in usmeritve so lahko takšne in drugačne narave, pomembno je, da ne pozabimo, da je pravo v svojem jedru v službi pravičnosti in poštenosti.

S kolegi pravniki se pogosto pogovarjam, kje so meje pravnega mnenja oziroma kako postopati v primeru, ko vodstvo ni zadovoljno z določenim mnenjem in vrši pritisk na pravnika, naj najde pravno rešitev (hitro in učinkovito). Sama menim, da pravne rešitve niso vedno možne in da za določene primere preprosto ni mogoče najti ustrezne pravne podlage. Seveda so tudi primeri, ko pravne rešitve obstajajo, vendar so povezane z določenim časovnim in denarnim vložkom. Več časa in sredstev pa pogosto ni po volji poslovodstva, vendar pravnik mora ostati neomajen. Pravna mnenja so namenjena varovanju zakonitosti poslovanja, poslovne odločitve pa so stvar odločanja poslovodstva, ki naj tudi prevzame odgovornost za svojo odločitev, če pride do neugodnih posledic. Pravna služba lahko v tem primeru oceni pravna tveganja, ki so povezana s takšno odločitvijo. Pravnik naj bo po svoji funkciji varuh zakonitosti, poslovodstvo pa naj sprejema odločitve, ki so v določenem trenutku najboljše za poslovanje. Ocena pravnega tveganja naj bo v takšnem primeru podlaga za morebitno kasnejše ukrepanje oz. obvladovanje le-tega.

Informacijski sistemi pomenijo pomemben del gospodarskega življenja in v določenih primerih predstavljajo tudi konkurenčno prednost na trgu. Pri izbiri informacijske rešitve se moramo zavedati, da ne gre zgolj za informacijske, ampak tudi za poslovne rešitve, ter da njihovo vpeljevanje v poslovni proces ni zgolj nakup in implementacija določene aplikacije, ampak celovit projekt, ki zahteva tesno in neprekinjeno sodelovanje različnih strokovnjakov. Popis potreb naročnika, izdelava funkcijskih specifikacij, priprava pogodbe z jasno opredelitvijo pogodbenih obveznosti, razvoj in implementacija programske rešitve ter vzdrževanje le-te so aktivnosti, ki zahtevajo veliko sodelovanja med naročnikom in izvajalcem. Uravnotežena in dobro pripravljena pogodba z vsemi spremljajočimi prilogami bo obema stranema povečala možnosti za uspešno izvedbo projekta, sploh ob zavedanju, da odpoved tako kompleksnih pogodb ni enostavna. Ob vsem povedanem pa se porodi misel, da sta naročnik in izvajalec do podpisa pogodbe lahko pogodbeni stranki, po podpisu pogodbe pa postanega udeleženca projekta.